Kljub etnično heterogeni sestavi prebivalstva slovenska ustava kot »avtohtoni narodni skupnosti« priznava le Madžare in Italijane. Ustavno varstvo je v določeni meri zagotovljeno tudi Romom, medtem ko so bile najštevilčnejše etnične skupine z območja nekdanje Jugoslavije, tako imenovane nove skupnosti (Albanci, Bošnjaki, Hrvati, Makedonci, Črnogorci in Srbi), pravno priznane šele v zadnjih letih. Niti nove skupnosti niti nemško govoreče prebivalstvo pa ne uživajo varstva skladno z Okvirno konvencijo Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin – ne glede na številčnost prvih in zgodovinsko prisotnost drugih na ozemlju države. Članek uvodoma podaja podroben pregled slovenske zakonodaje, povezane z vprašanjem manjšin, ki jo nato ovrednoti v luči gradiv Svetovalnega odbora o Okvirni konvenciji ter organov Združenih narodov za nadzor nad izvajanjem mednarodnih pogodb. Namen prispevka je ugotoviti, ali je slovenski sistem vsaj na konceptualni ravni skladen z mednarodnimi obveznostmi države. Poglobljena analiza približno tridesetih dokumentov, ki so jih sprejeli mednarodni nadzorni organi, kaže, da temu ni tako, kar je presenetljivo glede na visok mednarodni ugled slovenskega sistema zaščite manjšin. Avtorica ugotavlja, da je bila Slovenija večkrat kritizirana zaradi ohranjanja nedoločenega in nejasnega koncepta avtohtonosti, restriktivnega pristopa k priznavanju in zagotavljanju posebnega varstva različnim skupinam, neutemeljenega in arbitrarnega razlikovanja med avtohtonimi in neavtohtonimi romskimi skupnostmi ter zaradi dejstva, da še vedno ni dokončno razrešila vprašanja izbrisanih.
Nagy, Noémi, pravo (Thu,) studied this question.