Krhka trajnostnost ali trajnostna krhkost? Lokalno razumevanje globalnih pojmov v Logarski dolini

This article explores the materialisations of sustainability in the Logar Valley, an Alpine tourist destination in Slovenia. Drawing on ethnographic research, we examine how sustainability is understood and enacted by local tourism service providers, highlighting four key themes: food practices, the temporalities of tourism, transport, and environmental care. We argue that the local perceptions of sustainability, fragility, and tradition, especially when understood in the context of tourism, function as closely interlinked emic concepts. They serve as a tool or discursive strategy according to which the various actors in Solčavsko position themselves within the multiplicity of social relations between us and them, past and future, nature and culture, tradition and innovation, good and bad. They can thus be understood as socially acceptable tools used by the actors to express their interests in a way that makes these interests appear as “objective”, “rational” or “universally valid” truths.Članek obravnava materializacijo trajnostnosti v Logarski dolini, alpski turistični destinaciji v Sloveniji. Na podlagi etnografskih raziskav preučujeva, kako trajnostni razvoj razumejo in izvajajo lokalni turistični ponudniki, pri čemer izpostavljava štiri ključne teme: prehranjevalne prakse, časovne značilnosti turizma, prevoz in z njim povezano infrastrukturo ter skrb za okolje. Ugotavljava, da lokalne predstave o trajnostnosti, krhkosti in tradiciji, zlasti če jih razumemo v kontekstu turizma, delujejo kot med seboj tesno povezani emski koncepti. Predstavljajo namreč orodje ali diskurzivno strategijo za različne akterje na Solčavskem, na podlagi katere se pozicionirajo v mnogoterih družbenih odnosih med nami in njimi, preteklostjo in prihodnostjo, naravo in kulturo, tradicijo in inovacijo, dobrim in slabim. Lokalna dojemanja trajnostnosti lahko torej razumemo tudi kot družbeno sprejemljiva orodja, s katerimi akterji svoje interese izražajo na način, ki jih kaže kot »objektivne«, »racionalne« ali »univerzalno veljavne« resnice.